NOVA ZELANDIJA

zemljevid-novazelandijaKiviji, kot si radi rečejo prebivalci Nove Zelandije, ne morejo verjeti, kakšno srečo imajo, da so se rodili v prav tukaj, v Božji deželi. Leto za letom popotniki navajajo Novo Zelandijo med desetimi lokacijami, ki bi jih najraje obiskali – in ne boste srečali nikogar, ki je bil tam in se ne bi zaljubil v deželo. Kako se ne bi zaljubili? Skalnate obale, prostrane plaže, starodavni gozdovi, s snegom pokrite gore in občudovanja vredni gejzirji – pokrajina je resnično veličastna. Gozdove naseljujejo nenavadne ptice, ki so se razvile, da bi zapolnile evolucijske niše, v drugih okoljih namenjene sesalcem, pingvini, kiti in tjulnji pa krožijo ob obalah. Maori živijo tukaj šele 800 let, vendar so ohranili značilne in osupljive navade, ki jih prekrivajo kolonialne evropske in čedalje bolj tudi azijske kulture, skupaj pa ustvarjajo neverjetno živahno urbano življenje.

novazelandijaGlede na tako osupljivo prizorišče ni presenetljivo, da so možnosti neomejene, od sprehodov po od vetra prebičani obali in večdnevnih pohodov preko gorskih prelazov do z adrenalinom nabitih pustolovščin, kot so skakanje z elastično vrvjo, smučanje, vožnja s kajakom po morju in rafting po divjih vodah. Nekateri obiskovalci vidijo deželo kot ogromno pustolovsko igrišče in se poskusijo v toliko izzivih, kolikor jim jih le čas dopušča.

Večino te pokrajinske drame so napisale tektonske in vulkanske sile, kot dobro vedo prebivalci mesta Christchurch od potresov 4. septembra 2010 in 22. februarja 2011. Potresa sta skupaj z več tisoč popotresnimi sunki uničila mesto, ki le počasi prihaja k sebi.

Tisoči prebivalcev so zapustili Christchurch, vseeno pa ostaja drugo največje mesto, za Aucklandom, in odriva glavno mesto, Wellington, na tretje mesto. Drugje po deželi zlahka prepotujete številne kilometre skozi osupljivo podeželje, ne da bi srečali živo dušo: nekateri kraji so tako odmaknjeni, da jih človek sploh še ni obiskal.

Nova Zelandija se je že zelo zgodaj odlomila od protoceline Gondwana, zato se je na njej razvil edinstven ekosistem, v katerem so se ptice prilagodile in prevzele vlogo sesalcev; veliko jih ne leti, ker niso imele plenilcev. Vse se je spremenilo pred 800 leti, s prihodom polinezijskih pomorcev, Maorov, ko je dežela, imenovana Aotearoa – »dežela dolgega belega oblaka« - postala zadnja velika kopna masa, ki so jo poselili ljudje. Takoj ko so izstopili iz kanujev, so Maori začeli rušiti ravnotežje krhkega ekosistema in iztrebili kot noj velikega ptiča moa, saj je predstavljal velik del njihove prehrane. Narava je spet našla ravnotežje pred prihodom Pakeha – belih Evropejcev, predvsem Britancev – ki so sredi 19. stoletja pridrli v svojih oglatih ladjah, polnih kolonialne vneme, in za vedno spremenili deželo.

Nemirno sobivanje med maorsko in evropejsko skupnostjo še zdaj neti prepire o kulturni identiteti, zemlji in pravicah do naravnih virov. Britanci dežele nikoli niso dejansko zavzeli in so nekoliko oklevali tudi pri podpisovanju sporazuma v Waitangiju iz leta 1840, ustanovnega dokumenta Nove Zelandije, ki je pripojil Novo Zelandijo britanski kroni, hkrati pa zagotavljal Maorom nedotakljivost njihove posesti ter tradicionalne pravice do nabiranja in ribištva. Ko je čas tekel in so čedalje številčnejši priseljenci zahtevali vse več zemlje od Maorov, je nenaklonjenost postala očitnejša in se stopnjevala do sovražnosti. Ko so si Evropejci Maore podredili, so s politiko delne integracije skoraj uničili tudi Maoritanga – maorski način življenja. Maori so bili očitno odrinjeni iz novega evropskega reda, po katerem je bila različnost enačena z izdajo rojevajočega se občutka narodne pripadnosti. Čeprav ti elementi še obstajajo in so prezbiterjanske in anglikanske vrednote zelo trdožive, se je razmišljanje Kivijev navzelo maorske radodarnosti in gostoljubnosti, povezane s kolonialno solidarnostjo in globoko prepričanostjo, da »že mora tako biti«.

Šele v zadnjih štiridesetih letih je Nova Zelandija toliko dozorela, da se je razvila prava nacionalna samozavest, saj so Britanci državo dolgo spodbujali, naj se jih drži za kolonialno krilo. Maorske zahteve so oživele tudi zaradi mnenja velikega dela Pakeha (evropskih priseljencev), da je treba popraviti napake zadnjih 170 let – vsaj dokler to ne prizadene njihovega visokega življenjskega standarda in splošnega občutka nadzora. V zadnjem času se je politika integracije prelevila v politiko bikulturalizma, nekoliko naivno načelo spodbujanja vzporednega razvoja dveh kultur in čimbolj intenzivne interakcije med njima. To politiko je nekoliko zamajalo sodobno množično priseljevanje s Kitajske, iz Koreje in južne Azije.

Čeprav so dosegli veliko, dovolj, da bi upravičeno bili samozavestni, ostajajo Kiviji (drugače kot avstralski sosedi) sramežljivi, kot bi imeli manjvrednostni kompleks. Prav nič pa niso sramežljivi, ko se pokaže priložnost za navdušeno športno navijanje, še posebno takrat, ko se Novozelandci spopadejo s preostalim svetom in včasih tudi zmagajo.

Preberi več ...

KAM

Nova Zelandija ponuja ogromno na omejenem prostoru, kar pomeni, da lahko obiščete veliko glavnih znamenitosti tudi v dveh tednih, a veliko bolje se boste imeli, če si vzamete mesec dni (ali raje dva), da se dobro razgledate naokrog. Pokrajina je pravi magnet in večina ljudi se ustavi v velikih mestih le ob prihodu in odhodu (brez težav si lahko priskrbite vozovnico, s katero pristanete v Aucklandu in odidete iz Christchurcha) ali ko potujejo z Južnega otoka čez Cookovo ožino v Wellington.

Raztegnjen okoli svetlikajočega se pristanišča Waitemata je Auckland obrnjen na z otoki posejan zaliv Hauraki. Večina ljudi se od tu odpravi proti jugu in tako izpusti regijo Northland, zibelko maorske in evropejske kolonizacije, obdano s čudovitim subtropskim gozdom, v katerem rastejo tudi največja drevesa kauri na Novi Zelandiji. Vzhodno od Aucklanda se na obali izmenjujejo osamljene zaplate zelenja z dolgimi, zlatimi plažami polotoka Coromandel, potem pa se teren spusti proti obalnim mestom v Zalivu obilja. Če se boste obrnili na jug, boste zagotovo zaznali stalen vonj po žveplu iz Routorue, kjer brizgajo gejzirji in brbotajo mlake blata, ter z vulkanskega platoja, ki ga obdajajo s postrvmi bogate vode jezera Taupo v senci treh s snegom pokritih vulkanov. Od Taupe se bodo ljubitelji jam zagotovo odpravili zahodno v strašljive apnenčaste votline Waitomo; lahko pa se tudi odločite za kratek skok do užitkov polne vožnje s kanuji po reki Whanganui, široki, smaragdno zeleni rečni poti, ki jo obdaja neprehodna goščava, nad njo pa se dviga stožec gore Taranaki, katere vrh lahko dosežete v enem dnevu.

KDAJ

Glede na to, da je obdana z oceani, ne preseneča, da ima Nova Zelandija oceansko podnebje, toplo v poletnih mesecih, od decembra do marca, in nikoli res mrzlo, niti pozimi. Na vremenske vzorce močno vplivajo nevihte z zahoda, ki nastanejo nad Tasmanskim morjem in se zlijejo na vzhodnih obalah obeh otokov. Levji delež dežja prejme Južni otok, tako da njegova zahodna obala in Fiordland spadata celo med najbolj vlažne predele na svetu. Gore, ki se dvigajo vzdolž obeh otokov, odrinejo nevihte proti vzhodu, zato so ti predeli precej bolj suhi. Jug je za nekaj stopinj hladnejši kot preostala dežela, subtropski Auckland in Northland pa sta občutno bolj vlažna. Na Severnem otoku vroča, vlažna poletja neopazno preidejo v hladne, mokre zime, proti jugu pa vreme oblikuje štiri čedalje bolj izrazite letne čase.
Večina ljudi obišče Novo Zelandijo poleti, lahko pa jo obiščete tudi v drugih sezonah, le kraje morate pozorneje izbrati. Od decembra do marca obratuje vse, čeprav je tudi zelo polno, predvsem od božiča do sredine januarja zaradi domačih gostov. Na splošno se je bolje pridružiti večini tujih turistov oktobra, novembra in aprila, saj je takrat v okolici znamenitosti vendarle mirneje in tudi namestitev je lažje najti. Zima (od maja do septembra) je najbolj vlažna in najbolj mrzla ter zato tudi najmanj privlačna za obiskovalce, razen če vas zanimajo zimski športi – v tem primeru je čudovita. Krajša obdobja južnega vetra prinesejo na zahodno obalo suho in jasno vreme, v južne Alpe in osrednji del Severnega otoka pa obilen sneg, tako da boste lahko uživali na najbolj raznolikih in najmanj obljudenih smučiščih na svetu.

POMEMBNI PODATKI

  1. Zanimiva dejstva
  2. Kako priti do tja
  3. Kako potovati naokrog
  4. Namestitev
  5. Hrana in pijača

1. Zanimiva dejstva

  • Wellington, ki leži 41 stopinj južno od ekvatorja, je najjužnejša prestolnica na svetu, s Canberro pa si deli naziv najbolj odmaknjene prestolnice na svetu, saj sta od drugih glavnih mest oddaljeni več kot 2.000 kilometrov.
  • Veliki škodljivci so oposumi. Ko vozniki na cesti opazijo te tujerodne vrečarje, se iz lepo vzgojenih državljanov prelevijo v hladne ubijalce. Sploščeni dokazi teh dejanj so vsepovsod.
  • Georgina Beyer, nekdanja prostitutka maorskega porekla, je leta 1999 postala prva transseksualna parlamentarna poslanka na svetu.
  • Na Novi Zelandiji ni kač, le nekaj strupenih pajkov, ki pa jih zelo redko opazijo.
  • V vsakdanji govorici uporabljajo prebivalci veliko maorskih besed, ki zaradi podobnih glasov, a povsem različnih pomenov zlahka zmedejo obiskovalca: aroha pomeni ljubezen, kia kaha pomeni biti močan, kia ora je lahko živjo ali dogovorjeno, koha pa pomeni donacija ali daritev.
  • Novozelandske jegulje živijo do 80 let in se parijo le enkrat, na koncu svojega življenja – in za to odplavajo vse to Tonge.

2. Kako priti do tja

Najhitrejša, najlažja in najcenejša pot do Nove Zelandije je z letalom. Možno je pripotovati tudi po morju, vendar ni nobenih mednarodnih potniških prevozov, tako da vam, če nimate ladje, preostane, da se pridružite križarjenju, se dogovorite z zasebnim lastnikom jahte ali plačate za prevoz na tovorni ladji (kar je lepo doživetje, še posebno za tiste, ki imajo radi morje).

Cene letalskih vozovnic so odvisne od sezone, najdražje pa so med novozelandskim poletjem (od decembra do februarja). Cene padejo od septembra do novembra in od marca do maja, najcenejše vozovnice pa boste dobili v nizki sezoni (pozimi, od junija do avgusta).
Če ne boste prišli iz Avstralije, lahko priletite samo na mednarodni letališči v Aucklandu in Christchurchu. V Christchurch je manj direktnih letov, vendar veliko letalskih družb brez doplačila ponuja še čarterski prevoz do Aucklanda. Najbolj priljubljene so povratne vozovnice, ki omogočajo, da pristanete v enem od teh dveh mest in se vračate domov iz drugega; večinoma ne stanejo nič več kot običajna povratna vozovnica.

3. Kako potovati naokrog

Nova Zelandija je dokaj majhna dežela, tako da je potovanje po njej enostavno. Različne oblike javnega prevoza vozijo med destinacijami, čeprav nekatere le enkrat na dan. Nekateri kraji so še vedno težko dostopni, toda tudi to je mogoče, če imate voljo, ste prilagodljivi in nekoliko iznajdljivi.
Cene domačih poletov so razumne, če jih rezervirate dovolj zgodaj, vendar boste lahko bolj uživali v pokrajini, če boste potovali po tleh. Najceneje in najbolj enostavno, čeprav nekoliko počasno, boste potovali z avtobusom (z rednimi linijami in čarterskimi prevozi). Železniške povezave pa so zelo omejene in drage.
Najem avta ali avtodoma, še posebno majhnega, je lahko izjemno ugodna možnost za par ali skupino, če boste v državi preživeli več kot dva meseca, pa se vam najbolj splača vozilo kar kupiti. Zelena pokrajina je res privlačna za kolesarje, toda zaradi mnogih vzponov tudi tisti najbolj zagreti kolo med potovanjem večkrat zamenjajo za drugo prevozno sredstvo.

4. Namestitev

Za namestitev boste na Novi Zelandiji zapravili precejšen del svojega potovalnega proračuna, dobra novica pa je, da so standardi v vseh kategorijah zelo visoki. Skoraj v vsakem kraju je motel ali hostel, tako da je namestitev le redko problem – je pa zelo pomembno, da za vrhunec poletne sezone od božiča do konca marca prenočišče rezervirate vnaprej.
Kiviji veliko potujejo po svoji deželi, večina pa izkoristi številne dobro opremljene kampe (ki jim pravijo holiday parks) ter motele in hotele, vključene v pakete. Številna prenočišča z zajtrkom, zasebne sobe, prenočišča na kmetijah in koče so privlačna alternativa, pokrivajo pa vse ravni udobja od sobe pri nekomu doma do razkošja s strežbo v podeželskih dvorcih.
Hostli delujejo na Novi Zelandiji od sredine osemdesetih let in so se v teh desetletjih občutno razvili. Delujejo po vsej deželi in ponujajo izjemno ugodje po nizkih cenah.

5. Hrana in pijača

Ponudba hrane je na Novi Zelandiji odlična v vseh pogledih: od kakovosti sestavin, njihove priprave in prezentacije do lokacij, kjer si jo lahko privoščite.
Kivijska gastronomija ima korenine v britanski kulinarični tradiciji, kar je žalostna dediščina in še vedno vpliva na kuharske navade starejših Novozelandcev. Šele v zadnjih 25 letih so se novozelandski šefi zbudili in začeli izkoriščati izjemno izbiro supersvežih sestavin vrhunske kakovosti. Uživali boste lahko v nežni jagnjetini, sočni govedini in divjačini ter najboljših lupinarjih, pa tudi v mlečnih izdelkih najboljše kakovosti v svetovnem merilu ter koščičastem in pečkatem sadju, ki ga lahko v času obiranja ob cestah kupite za drobiž.
Vse to se združuje v jedi, s katerimi se ponaša sodobna kivijska kuhinja, ki črpa iz kalifornijske in sodobne avstralske kulinarike ter meša zraven okuse iz Sredozemlja, Azije in pacifiškega roba: na soncu sušene paradižnike, limonino travo, baziliko, ingver, kokos ...

Nazaj na vrh ...