MAROKO

zemljevid-marokoZahodnjaki so nad Marokom že v prvem trenutku in za vedno očarani. Čeprav je le uro stran s trajektom iz Španije, se takoj zdi zelo daleč od Evrope in njegova kultura – islamska in izrazito tradicionalna – povsem tuja. Po vsej deželi je pod vplivi francoske in španske kolonizacije ter sodobnostjo mest, kot sta Rabat in Casablanca, ves čas čutiti mnogo bolj oddaljeno preteklost. V Fezu, ki je morda najlepše arabsko mesto, je življenje še vedno trdno ukoreninjeno v srednji vek, ko se je maroško kraljestvo raztezalo od Senegala do severne Španije, v gorah Atlasa in Rifa pa tudi danes še kraljujejo berberska plemena. Kulisa, pred katero se odvija to pestro življenje, je več kot primerna: od sredozemske obale preko štirih gorskih verig do neskončnega praznega peska in skal Sahare.

V večini dežele dediščina kolonialne okupacije še vedno zaznamuje mnoge vidike vsakdana. Špansko ozemlje je zajemalo Tetouan in Rif, sredozemsko in severnoatlantsko obalo, Sidi Ifni, okolico Tarfaye in zahodno Saharo;

francosko ozemlje so bile planote in večja mesta (Fez, Marakeš, Casablanca in Rabat) ter Atlas. Čeprav sta Ceuta in Melilla še vedno španski ozemlji, so Francozi – ki so svojemu protektoratu vladali bolj skrbno – pustili najgloblji pečat na maroški kulturi. Intenzivno so evropeizirali mesta in strogo vsiljevali svoj jezik, ki ga še danes govorijo vsi izobraženi Maročani (poleg maroške arabščine in enega od treh lokalnih berberskih jezikov).

marokoTa mešanica eksotičnega in domačega, raznolikost pokrajine, kontrasti med Ville Nouvelle in starodavno Medino – zaradi vsega tega je doživetje Maroka intenzivno in nagrajujoče, dežela pa idealna za samostojna potovanja. Če imate dovolj časa, si lahko privoščite vse od pohodništva po Atlasu in uživanja v sproščenih atlantskih letoviščih, kot sta Asilah in Eassaouira, do brezciljnega tavanja po stranskih ulicah Feza in Marakeša. Včasih je kar nekoliko neprijetno uživati privilegije turista v deželi s hudo revščino, lahko vas nadlegujejo tudi nepoklicani vodniki, toda Maroko je v osnovi varen in politično stabilen: ko je leta 1999 umrl kralj Hasan II, ki je bil med arabskimi voditelji najdlje na prestolu, ga je mirno nasledil njegov sin Mohamed VI., dežela pa je precej nemoteno živela tudi med arabsko pomladjo, ko so se vstaje in prevrati vrstili v bližnjih Libiji, Tuniziji in Egiptu. Iz Maroka boste odšli z lepimi spomini, ki jih bo oblikovala trdna maroška tradicija gostoljubnosti, radodarnosti in odprtosti. To je dežela, v katero se ljudje vedno znova vračajo.

Preberi več ...

KAM

Geografsko je dežela razdeljena na štiri osnovna območja; to so obala (sredozemska in atlantska), velika mesta na planotah, gore Rifa in Atlasa ter oaze, polpuščava in puščava Sahare. V dveh ali treh tednih – celo v dveh ali treh mesecih – boste le težko videli vse, lahko pa užijete vsaj vsakega po malo.

Načelno boste od obale največ odnesli, če na severu obiščete Tanger, ki ga še vedno zaznamuje status starega pristanišča, čeprav so v teku obsežne obnove, Asilah in Larache, na jugu pa El Jadido, Essaouiro, morda najbolj sproščeno letovišče, in odmaknjen Sidi Ifni. Agadir, osrednje letovišče za aranžmajske turiste, ni ravno nekaj posebnega, je pa praktično izhodišče za raziskovanje.
V notranjosti, kjer se začne pravi Maroko, izstopata mesti Fez in Marakeš. Ti dve veliki kraljevski prestolnici, v katerih so vladale različne maroške dinastije, sta v arabskem svetu edinstveni , saj lahko tam začutite mestni utrip, ki je po vzorcih in videzu ostal izrazito srednjeveški. Kar zadeva spomenike, zagotovo največ ponuja Fez, čeprav večina obiskovalcev bolj uživa v Marakešu.

KDAJ

Z vidika vremena je bolje, da jug in predvsem puščavske predele obiščete zunaj poletne sezone, saj je takrat temperatura večino dneva previsoka za običajno raziskovanje, še posebno, če ste odvisni od javnega prevoza. Julij in avgust, ki sta najbolj vroča meseca, sta čudovita za preživljanje časa na obali, v gorah pa glede vremena ni pravil.

Morda je za ogled celotne dežele najprimernejša pomlad, ki pride dokaj pozno za evropske standarde, šele aprila ali maja, prinese pa že kar poletno vreme na jugu in v gorah, pa tudi na sredozemski in atlantski obali. Pozimi je na jugu čez dan idealno vreme, puščavske noči pa so lahko zelo mrzle – na kar ne pozabite, če bivate v poceni hotelih, ki so le redko ogrevani. Če načrtujete pohodniške ture v gorah, se odpravite od aprila do oktobra, razen če imate vsaj nekaj izkušenj s snežnimi razmerami.

Poleg vremena bodo imeli največ sezonskega vpliva na vašem potovanje islamski verski koledar in z njim povezana praznovanja. Najpomembnejši je ramadan, mesec postenja od sončnega vzhoda do zahoda. Takrat imate lahko težave s prevozom in predvsem s pohodniškimi turami, a vas bodo večerne pojedine zagotovo potolažile.

POMEMBNI PODATKI

  1. Zanimiva dejstva
  2. Kako priti do tja
  3. Kako potovati naokrog
  4. Namestitev
  5. Hrana in pijača

1. Zanimiva dejstva

  • Površina Maroka je 446.550 kvadratnih kilometrov (skupaj z zahodno Saharo pa 722.550 kvadratnih kilometrov), tako da je le malo manjši od Španije in Francije. Ob razglasitvi neodvisnosti leta 1952 je štel osem milijonov prebivalcev, zdaj pa že več kot 32 milijonov.
  • Skoraj 99 odstotkov Maročanov je muslimanov, 1 odstotek je kristjanov, deluje pa tudi zelo skromna (okoli 6.000 pripadnikov) manjšina Židov. 56 odstotkov prebivalstva je pismenega (69 odstotkov moških in 44 odstotkov žensk).
  • Glavni jeziki so arabščina, berberski jeziki (tarfit, tamazight in tashelhaït) in francoščina. čedalje več mladih govori angleško, še posebno v turističnih krajih.
  • Maroko je dosegel neodvisnost od francoske in španske vladavine 2. marca 1956. Državo vodi kralj Mohamed VI., ki je 30. julija 1999 nasledil svojega očeta Hasana II. Vlada je oblikovana iz voljenih predstavnikov in jo tačas vodi premier Abdelilah Benkirane iz zmerno islamistične Stranke pravice in razvoja.
  • Datljeve palme so na jugu Maroka tako pomembne, da velikost oaz tradicionalno izražajo v številu palm, ne v številu njenih prebivalcev. V zgodovini so bile datljeve palme tako ključen vir hrane, da jih je bilo celo prepovedano prodajati.
  • Čeprav je ob pogledu na prelepe mozaike v palačah in na vodnjakih po vsej deželi to težko verjeti, velja, da ima prav vsak vsaj eno napako, saj islamska vera uči, da lahko popolnost ustvari le bog.

2. Kako priti do tja

Najlažje je priti v Maroko z letalom, lahko pa se iz Francije, Španije ali Gibraltarja odpravite tja tudi s trajektom. Cene so odvisne od sezone; najvišje so za božič in novo leto ter na vrhuncu poletja, julija in avgusta, ko je težko sploh dobiti sedež na letalu. Med tednom boste leteli ceneje kot ob koncu tedna.

Pri posrednih letih se zaradi tesnega urnika nemalokrat izgubi prtljaga in odpotuje neznano kam. Če se vam to zgodi in boste imeli tudi srečo, da bodo vašo prtljago našli, boste morali ponjo na letališče, saj je ne dostavljajo v hotele.
Če v Maroko (ne v Ceuto in Melillo) nameravate odpotovati s trajektom, boste morali skozi mejni pregled že pred vkrcanjem na trajekt. Na krovu čimprej prosite glavnega stevarda za obrazec za izkrcanje in ga izpolnjenega skupaj s potnim listom predajte uradniku za mejni nadzor, da ga žigosa. O tem sicer obveščajo med vožnjo, toda ne vedno v angleščini, in če nimate žiga, da bi ga pokazali policistu na izhodu s trajekta, boste morali ob pristanku počakati, da vsi drugi opravijo obmejne formalnosti, šele nato boste prišli na vrsto.

3. Kako potovati naokrog

Maroški javni transport je na splošno precej dober, saj največja mesta na severu, obalo in Marakeš povezuje železniška mreža, vozi tudi veliko avtobusov in skupinskih taksijev. Lokalni transport pa je počasen in naporen, zato je za hitrejše potovanje bolje najeti avto.

Letalska družba Royal Air Maroc opravlja domače lete iz matičnega letališča v Casablanci proti večjim mestom po vsej državi. Če ne boste leteli v Casablanco ali iz nje, boste tam morali presesti, razen če boste leteli med krajema, ki oba ležita na liniji proti Casablanci (recimo od Dakhle do Laayounea). Na splošno se letenje ne splača, razen najdaljši leti, recimo do Laayounea ali Dakhle v zahodni Sahari, ki vam lahko prihranijo veliko časa. Enosmerna vozovnica od Casablance do Laayounea, recimo, vas bo stala 1.360 dirhamov (okoli 120 evrov) in vam bo vzela uro in 40 minut (prištejte še vožnjo do letališča, čas za prijavo in zamude), kar je zelo v redu v primerjavi z 19-urno vožnjo z avtobusom na isti relaciji.

4. Namestitev

Hoteli v Maroku so poceni, ustreznega standarda in jih je večinoma enostavno najti. Avgusta se zna zgoditi, da v večjih mestih in letoviščih (v Tangerju, Fezu, Marakešu in Agadiru) ni prostih namestitev, v Rabatu in Casablanci pa se to zgodi v času velikih konferenc. Drugače pa boste lahko izbirali med široko paleto namestitev.
Pozimi je pametno preveriti, ali je izbrani hotel ogrevan – ponoči se lahko shladi, tudi na jugu (še posebno v puščavi), posteljnina pa temu ni prilagojena. Vedno je dobro tudi, da si sobo, ki jo nameravate najeti, prej ogledate.

5. Hrana in pijača

Osnovni maroški obroki se pogosto začnejo z gosto, zelo nasitno juho, največkrat je to harira, pikantna juha s fižolom in testeninami. Obrok lahko začnete tudi s solato, ki je večinoma zelo fino narezana, ali pa naročite solato skupaj z glavno jedjo, to je največkrat pladenj kebabov – nabodal s koščki jagnjetine ali mlete jagnjetine. Najdete lahko majhne lokale, ki niso večji od luknje v zidu in prodajajo le juho. Najlažje jih spoznate po kupu skledic za juho na ulici pred vhodom. Nekateri prodajajo hariro, drugi pa, še posebno za zajtrk, bisaro, gosto grahovo juho z oljčnim oljem.
Še ena jed, ki jo boste našli povsod, je tajine, to je enolončnica, ki jo skuhajo v lončeni posodi s stožčastim lončenim pokrovom. Tajine pomeni način priprave in pokrov, ne le hrane. Klasične enolončnice tajine so iz jagnjetine ali ovčetine s suhimi slivami in mandlji ali pa iz piščanca z olivami in limono. Manj pogosto postrežejo ribjo ali zelenjavno tajine ali tajine z mesnimi kroglicami in jajcem.
V starih delih mest (medina) kebabi in tajine v uličnih lokalih, ki imajo navadno po dve ali tri mize, stanejo kakih 30 dirhamov (3 evre). Za ceno naj se ne bi pogajali, bo pa višja, če ne boste vnaprej vprašali, koliko nekaj stane. Večinoma ni menijev, morda le tabla s ponudbo v arabščini.

Nazaj na vrh ...